Valentina Smej Novak bere ...
Njen obraz poznamo s televizijskih ekranov – nekoč nas je navduševala za kuhanje, zdaj s sogovornicami debatira o aktualnih temah ter nam odkriva skrivnosti knjig, ki so oblikovale naša življenja.
Valentina Smej Novak je že vse življenje obkrožena s knjigami, nam pa je zaupala naslove, ki jih je treba prebrati.
»Kam si šla, Bernadette je precej zavozlana zgodba o izginotju mame Bernadette, ki jo iz drobcev, torej shekanih e-mailov, najdenih računov, šolskih obvestil, uradnih dopisov, policijskih zapisnikov ... sestavlja 15-letna hčerka Bee. Priznam, da si, odkar vem, da je v Linklaterjevem filmu, ki prihaja avgusta, naslovno odigrala Cate Blanchett, točno predstavljam to Bernardko: odmaknjeno in nekoliko vzvišeno, skrito za svileno ruto in temna očala v oblačnem Seattlu, pa v polarnem kombinezonu na Antarktiki s puhastimi pingvini. In sumim, da se je Maria Semple ob pisanju kar zabavala – in tudi precej zabavljala čez sodobno, vsega dobrega sitega družbo, ki je že tako ozaveščena in pravičniška, da kar malo boli.
Poleti je čas, da koga povabimo k svoji mizi. Ni ga čez recepte, ki se berejo kot zgodbe in stopijo v bran domači kuhariji. Nigella Lawson se nima za chefa, daleč od tega. Raje odkriva popolnost v nepopolnosti domače kuharije, recimo svoje slovite pavlove, ki ni pravilnih oblik, a je popolna v svojih krhki spontanosti, limonine torte, za katero ne bi nikoli uganili, da je veganska, ali solate s kvinojo, ki ji je prav malo nerodno, da je iz tako trendovskega živila ... Povabilo Pri moji mizi nam odstrne hrano v vsej večdimenzionalnosti: ljubeče priprave, spominov, vtisov, vonjev, zgodovinskih navdihov, ja, včasih tudi predsodkov. “Nerodna sem,” pravi Nigella. Poznate še kakšno TV-kuharico, ki bi to tako zlahka izjavila?
Ko prebiram Lukove razmisleke o polju gastronomije, se včasih z njim v mislih kregam. Še večkrat mu dam prav. O tem, da hrana ni novo razsvetljenje. Pa da rasejo generacije, ki svet vidijo samo še skozi hrano. Predvsem se mi zdi, da je Polje gastronomije Luke Novaka študija generacij, malo pa tudi nerganje generacije X nad milenijci, ki bodo zdaj človeštvu odjedli avokado. Kaj potem še ostane generaciji Z?
Kakor že navada, da ob večerih odpreš knjigo in jo prebereš na mestu, kjer se odpre, deluje osladno, se pri nekaterih knjigah obnese. Pri Svetem pismu, pri Pascalovih Mislih in pri Knjigi zeli za dušo in telo Sandora Maraia. Nekoliko panonsko otožne, globoko etične razmisleke o rečeh tega sveta so navdihnile misli in dela stoikov.
Verjetno me je lahko upravičeno sram, da še nisem prebrala Prišlekov Lojzeta Kovačiča. Zato bom to poletje namenila branju tega monumentalnega romana, ki menda ne sme manjkati na knjižni polici. No, saj na polici ne manjka, zdaj pa bo tudi prebran in dolg oddelan. Ne nazadnje sodi med 50 knjig, ki so nas napisale, serijo oddaj, ki jih trenutno predvajajo na nacionalni televiziji.«
